NE nazadnje, si mi vse in nič, lahko te ljubim , lahko te sovražim, lahko se zlomim, lahko se zaprem, postanem bolečina, zdravilo, za tvoje srce, lahko sem tvoja nočna mora, lahko čudovite sanje, lahko sem vse kar hočem, a ti mi ne daješ druge možnosti, kot da postanem najboljša…: )
Si pogledal kdaj na “mojo stran”?…jaz sem na tvojo, videla sem žalost, smeh, resnico, laži, strasti, ljubezen, bolezen, bolečino, mir, videla sem človeka, ki želi ostati samo človek, ki se bori za življenje po najboljših močeh, ki začara nehote a vseeno…nakako mu to sponatano rata, videla sem samovšečnost in istočasno spoštovanje in videla sem da ne more brez enega dela, ki mu očara svet popolnejši, drznejši, preprostejši, čustevene sence na trnovih poteh, malo veselja za veliko radost, in ja….nasmeh, spontan, srčen, igriv, zasanjan, iskren…
Vedno sem občudovala besede, kako so lahko dvomiselne, boleče, nežne, strastne, ljubelče, smiselne, ne smiselne, lahkotne, težke, smešne, lahko so samo moje, lahko so realne, ideološke, …
Čarati na beli podlagi svoje sanje, vizije, ideje, je kot risati sliko z zaprtimi očmi, ki si jo poprej sto krat risal s prstom, in spet in spet…
…zdaj vem kaj sem toliko let iskala, a kar je najboljše od vsega tega, ne bom ubrala cveta, ne bom stremela k zvezdam, ker nekatere stvari tako kot ljudje so lepe ker so tam, da jih nekdo občuduje da najdejo upanje, da se nekoč najdejo…
zavidam svojim sanjam, ker so takrat samo moje in samo za mene, ker vedo po čem srce hrepeni, ker me ni sram da znam zaplavati v globine…poiskati skrite zaklade, videti svet, ki se skriva za modrino mojega pogleda, ker znam tam nekaj časa ostati, v tišini…prisluhniti svojim željam, ker na površju me čaka sonce – upanje, in vsakič znova v svojih globinah najdem tebe…
duševno stanje: Gary Barlow “I Fall So Deep”
Prišli so časi, ko enostavno si vsi zatiskamo oči, pred dejstvom da je veliko ljudi na robu preživetja, o vsem se veselo govori, o politiki in njihovih stolčkih, kaj pa o ljudeh ki so “tam” na robu, najraje se obrnemo stran, nekateri o svojih težavah ne radi spregovorijo, nekateri se obrnejo na državne ustanove, kjer zaprosijo, za denarno pomoč…o ja, prav o tem bom spregovorila, kako zgleda, ko se počutiš tretjerazredni klošar, ko vstopiš skozi vrata socialne ustanove in vprešaš za denarno pomoč, ne da moraš dokazovat kaj vse imaš in nimaš ampak dobiš odgovor, da če si poročen lahko moževa ali ženina plača zadostuje za normalno preživetje in sicer navedimo nekaj številk, da se bomo bolje razumeli, če moževa ali ženina plača presega 600 eur, bo to seveda zadosti za življenje, se pravi za vsakega cca 250 eur, kar znaša 500 eur in 69 eur za družinskega člana se pravi otroka, tako se te odkrižajo. Ko ti nakažejo 230 eur socialne pomoči, moraš v petnajstih dnevih dokazovat v kaj si vse ta denar porabil, lahko so položnice in to ne vse ampak le določene kot je najemnina ali elektrika…itd, obleke, hrana…zdaj me pa zanima nekaj: kam le lahko človek ki komaj obrne mesec naokoli, kam le bi lahko denar porabil, le kje? in da se razumemo, to je enkratna socialna pomoč, ki jo, če dokažeša, da si smotrno porabil denar, lahko po šestih mesecih še enkrat zaprosiš…dobro mora človek premislit, kje bo porabil ta denar…lepo vas prosim, če bi človeku bilo dovolj 600 eur, bi bil naš standard optimalen z nizkorazredne delavce, in bi vsi živeli kot pravi bogatuni…namesto, da se kregajo okrog tega kateri je najbolj lep za vladat v tej naši Slovenski vukojebini, bi raje probali uvest sistem, ki bi brezposelnim ljudem z ambicioznimi idejami pomagali do samozapolistve, seveda se totalno strinjam z izkazovanje ideje na podlagi poslovnega načrta, ki bi tako odpiralo nove zaposlitvene možnosti in seveda zmanjševalo zdajšno problematiko…tako, na kratko: nehajmo že s tem razdeljebanjem na dva pola, vsi smo le ljudje in kot moja mama pravi: življenje se vrti tako kot sreča, danes sem jaz, jutri si lahko ti…pa srečno


